Leopold Kupelwieser se je rodil 17. oktobra 1796 v Markt Piestingu (Avstrija) očetu Johannu Baptistu Georgu Kilianu Kupelwieserju (1760–1813), solastniku tovarne za izdelovanje namizne posode.
Svoje izobraževanje na dunajski akademiji likovnih umetnosti je začel 9. februarja 1808, ko je bil star dvanajst let in tam študiral do novembra 1823. Že med študijem je prejel tri akademijske nagrade.
Kot portretist je kmalu postal eden od umetnikov, ki jim je bil omogočen neposreden dostop do cesarske družine.
Med letoma 1823 in 1825 je kot spremljevalec ruskega plemiča Aleksandra Beresina potoval po Italiji in tam skiciral pokrajino, stavbe in narodne noše.
Ko se je Kupelwieser avgusta 1825 vrnil na Dunaj, je ustvaril številne portrete in naslikal strogo komponirano sliko Sveti trije kralji na poti v Betlehem, popolnoma pod italijanskimi vtisi nastalo delo, ki mu je prineslo velik uspeh. V tem času je slikal tudi za cesarsko družino, portretiral in se intenzivno posvečal cerkveni umetnosti. Leta 1831 je bil imenovan na mesto korektorja na dunajski akademiji, od leta 1836 pa je delal kot profesor.
Ravno sakralna dela, za katera je najpomembnejša naročila dobival od tridesetih let pa vse do
smrti, so tista, po katerih je najbolj prepoznaven. Kot enega vodilnih cerkvenih slikarjev ga je papež Pij IX. novembra 1851 odlikoval z viteškim križem reda sv. Jurija.
Poleg ostalih monumentalnih del ki jih je Kupelwieser ustvaril, spadata v njegov opus tudi sliki ‘Srca Jezusovega’ in ‘Srca Marijinega’ v spodnjepolskavski cerkvi sv. Štefana, ki pomembno dopolnjujeta Kupelwieserjev maloštevilni slikarski opus, ohranjen na Slovenskem.
Leopold Kupelwieser je umrl 17. novembra 1862 na Dunaju.