Štefan Kušar (tudi Kušer) se je rodil 10. decembra 1910 na Križnem Vrhu.
Osnovno šolo je obiskoval v Laporju, v Celju pa klasično gimnazijo. Mašniško posvečenje je prejel 5. julija 1936 v Mariboru.
Kot kaplan je služboval v raznih krajih: v Velenju v župniji sv. Martina med 1937−38, v Starem trgu pri Slovenj Gradcu leta 1938, v Mariboru v župnijah sv. Rešnje telo med 1938−39, sv. Lovrenc na Dravskem polju med leti 1939−41 in leta 1941 na hrvaškem v Sladojevcih.
Med 2. svetovno vojno je bil Štefan Kušar eden izmed 354 slovenskih duhovnikov in redovnikov, ki jih je nemški okupator izgnal iz mariborske škofije na Hrvaško. Kušarja so skupaj s sedmimi možmi že peljali v taborišče Jasenovac. Načelnik taborišča ga je zadnji trenutek črtal s seznama. Pozneje je izvedel, da se je to zgodilo po posredovanju nadškofa Stepinca. Nastavljen je bil kot upravnik v župniji Gušče pri Sisku.
Po vrnitvi v Slovenijo je bil Kušar župnik v Črešnjicah (1946−60, občina Vojnik), namestnik vikarja (1953) na Frankolovem (občina Vojnik), župnik na Keblju (1960−69, občina Slovenska Bistrica), pri Sv. Jerneju pri Ločah (1969−78, občina Slovenske Konjice), župnijski upravitelj v Črešnjicah (1978−81) in od leta 1981 župnik v Črešnjicah.
Ko je bil Kušar župnik na Keblju, je zbral zbral ogromno podatkov o kebeljski župniji sv. Marjete. Leta kasneje jih je koristno uporabil Anton Gričnik v župnijski in krajevni kroniki z naslovom “Sonca mi daj”.
Kušar je bil je tudi nadvse sposoben organizator. Tako mu je uspelo, da so Črešnjice dobile telefon, asfaltno cesto in avtobusno relacijo Črešnjice‒Celje, župnijska cerkev pa nove freske.
Štefan Kušar je leta 2001 praznoval diamantno mašo.
Umrl je 19. avgusta 2002 v Celju, pokopan je na pokopališču v Češnjicah.