Brunoslav (tudi Bruno) Mondini je eden tistih, o katerem je na razpolago zelo malo podatkov. Tako nista znana niti kraj in tudi ne datum njegovega rojstva. Tudi zadnji dnevi njegovega življenja v Slovenski Bistrici so nekoliko skrivnostni.
Živel je v Slovenski Bistrici, kjer je imel pred in med 2. svetovno vojno svojo lekarno (Lekarna pri sv. Jerneju), nad katero so z družino tudi stanovali. Lekarno je kupil leta 1925 od lekarnarjev Milana Kierwalda in Zlatka Mudrovčića. V lasti Mondinijev je lekarna ostala vse do nacionalizacije leta 1946. (Lekarna se je nahajala na vogalu Trga svobode in Kolodvorske ulice. Kasneje je bila v njej Lekarna Slovenska Bistrica, v kateri je od leta 1946 delala prva slovenjebistriška farmacevtka Gabriela Zemljič, kasneje je bila tam mesnica Metličar. Sedaj je tam knjigarna in papirnica DZS, op. ur.).
Mondini je bil poročen. V zakonu sta se mu rodili hčerki Branka in Ida, ki živi v Zagrebu (Hrvaška).
Mondini je bil med dobrotniki, ki so zbirali denar za reveže. Pomagal je urediti mlekarno, v kateri so razdeljevali šolskim otrokom mleko in kruh. Vodil je protituberkulozno ligo v mestu, bil aktivni član Sokola, govornik na različnih prireditvah in solo pevec.
Nekako okoli konca 2. svetovne vojne je Brunoslav Mondini nenadoma »izginil« in pustil družino v negotovosti. (»odšel« je po svoji volji, ni bil žrtev okupatorja, partizanov ali povojnih pobojev, op. ur.).
Pravega vzroka njegovega skrivnostnega in nepojasnenega odhoda ni poznal in ne pozna nihče, niti njegova družina, ki še danes ne ve, kje je po nenadnem odhodu živel in umrl.