Vinko Polanec se je rodil 22. januarja 1926 v Slovenski Bistrici, očetu Ivanu in materi Mariji, ki sta imela osem otrok, pet sinov in tri hčere.
Kovaštva se je izučil pri kovaču Šešku v Gaberjah v Celju, kjer je imel nad delavnico tudi sobo skupaj z drugimi vajenci, ob nedeljah pa je odhajal domov. Po končanem poklicnem šolanju je na Državni podkovski šoli v Ljubljani 9. decembra 1949 opravil še mojstrski izpit za kovača. Za praktični del zaključnega izpita je izdelal priklop za kočije. Mojstrski izpit mu je omogočal odprtje lastne obrtne delavnice.
Nadaljeval je dolgoletno kovaško tradicijo v Slovenski Bistrici in sicer na isti lokaciji, levo pred glavnim mostom čez potok Bistrica v smeri Maribora. Tu sta pred njim delovala dva kovača, podkovni in orodni: Heinrich Matuš in pred njim (najverjetneje) Alojz Matuš. Obrt je nasledil od svoje tašče Elizabete Matuš, žene takrat že pokojnega Heinricha Matuša. V delavnici mojstra Polanca je bilo v povprečju šest zaposlenih, od tega trije vajenci. Za razpihovanje kovaškega ognjišča so uporabljali meh premera 1,2 m, ki so ga poganjali ročno (vajenci in pomočniki). Kasneje so ga nadomestili z električnim ventilatorjem. Razen podkovanja konj in volov so popravljali vozove in kočije ter izdelovali dele za njih. Izdelovali pa so tudi cisterne za olje. Vse izdelke so izdelovali le po naročilu.
Mojster Polanec pa se je začel ukvarjati tudi z umetnim kovaštvom; poleg vsega ostalega je najraje izdeloval kovane ograje in okenske mreže. Pri tem delu se je zgledoval po vzorcih iz knjige, ki si jo je v ta namen kupil na Dunaju (Avstrija).
Tradicijo kovaške umetnosti je na stari lokaciji do selitve v nove prostore najprej nadaljeval njegov zet Stanislav Brumec, sedaj pa jo že preko petnajst let uspešno nadaljuje vnuk Aljaž Brumec.
Vinko Polanec je umrl 4. marca 2004 v Mariboru, pokopan je v Slovenski Bistrici.