Anton Strahar se je rodil 9. junija 1915 na Zgornji Polskavi.
Po poklicu je bil strojni ključavničar in zaposlen v delavnici državnih železnic v Mariboru.
Leta 1943 so ga Nemci mobilizirali. Ko je septembra 1943 prišel na dopust, je odšel v partizane in bil v boju hudo ranjen. Ko je ležal pri nekem kmetu, so ga zaradi izdaje zajeli Nemci. Kot dezerterja so ga poslali v njegovo nemško enoto, ki ga je obsodila na smrt z ustrelitvijo.
Od septembra 1941 do oktobra 1942 so nacisti talcem dovolili pisati poslovilna pisma verjetno zato, ker so pričakovali, da bodo jetniki, ki so preživeli huda mučenja in so vedeli, da bodo čez uro ali dve ustreljeni, klonili in bodo svarili svojce pred nevarnostjo, da bodo torej ta pisma zasejala med Slovenci strah in obup.
Talci pa so v večini pisem svojce tolažili, jih hrabrili, dokazovali so, da jih okupator ni zlomil. Ko so nacisti spoznali, da svojega namena ne dosegajo, pisanja poslovilnih pisem niso več dovolili.
Pred smrtjo je poslal poslovilno pismo ženi Lojzki:
                              »München, 9. III. 44.
     Ljubljena mi žena in sinko!
V prvi vrsti Te najlepše pozdravljam in poljubljam.
Zelo me je veselilo, da sta me z mamo še zadnjikrat obiskale, ker moram Ti javiti, da, ko Ti to pismo pišem, imam še samo kratke ure življenja, ker bom namreč danes 9. III. 1944 obglavljen. Ali, draga Lojzka, upam, da bodeš tudi ta udarec prestala in ne boš obupala nad življenjem, ker zavedaj se, da imaš sinka, ki potrebuje Tvoje nege in vzgoje, da ne bo tudi njega doletela kakšna nesreča. Ljubica, zavedaj se zmeraj, če nama ni bilo usojeno živeti na tem svetu, se bova pa združila tam, kjer ni več trpljenja in gorja, in, če pomislim na večno življenje, sem pomirjen in gledam z lahko dušo smrti v obraz. Vem, da Ti bo vposled življenje grenko in trpko, ali potolaži se, ker tudi to bo minilo.Ostani mi zvesta in spomni se včasih na mene, čeravno sva bila večji del raztrgana v najinem zakonu in nisva imela sreče ga v miru uživati in tudi v naprej je sreča na tem svetu uničena, ali večno življenje in združitev nama pa ne more nikdo vzeti. Zato, draga moja, še enkrat: vzgoji sinka, preskrbi ga tako, da bo imel lepšo podlago za življenje, kot sem jo imel jaz.
Sedaj pa se poslovim z zadnjimi pozdravi in poljubi od Vas vseh skupaj, od Tvojih staršev in vseh poznanih, kakor tudi od mojega očeta.
Poljublja in pozdravlja Te zmeraj Tvoj mož in oče
                              Tonč«
Anton Strahar je bil kot talec ustreljen 9. marca 1944 v Münchenu (Nemčija).