Antona Straharja so leta 1943 mobilizirali v nemško vojsko. Ko je sept. 1943 prišel na dopust, se je priključil partizanom in bil v boju ranjen. Med okrevanjem je bil izdan in Nemci so ga kot dezerterja poslali v njegovo nemško enoto, ki ga je obsodila na smrt. Ustreljen je bil v Münchenu. Pred smrtjo poslal poslovilno pismo ženi Lojzki:
                              »München, 9. III. 44.
     Ljubljena mi žena in sinko!
V prvi vrsti Te najlepše pozdravljam in poljubljam.
Zelo me je veselilo, da sta me z mamo še zadnjikrat obiskale, ker moram Ti javiti, da, ko Ti to pismo pišem, imam še samo kratke ure življenja, ker bom namreč danes 9. III. 1944 obglavljen. Ali, draga Lojzka, upam, da bodeš tudi ta udarec prestala in ne boš obupala nad življenjem, ker zavedaj se, da imaš sinka, ki potrebuje Tvoje nege in vzgoje, da ne bo tudi njega doletela kakšna nesreča. Ljubica, zavedaj se zmeraj, če nama ni bilo usojeno živeti na tem svetu, se bova pa združila tam, kjer ni več trpljenja in gorja, in, če pomislim na večno življenje, sem pomirjen in gledam z lahko dušo smrti v obraz. Vem, da Ti bo vposled življenje grenko in trpko, ali potolaži se, ker tudi to bo minilo.Ostani mi zvesta in spomni se včasih na mene, čeravno sva bila večji del raztrgana v najinem zakonu in nisva imela sreče ga v miru uživati in tudi v naprej je sreča na tem svetu uničena, ali večno življenje in združitev nama pa ne more nikdo vzeti. Zato, draga moja, še enkrat: vzgoji sinka, preskrbi ga tako, da bo imel lepšo podlago za življenje, kot sem jo imel jaz.
Sedaj pa se poslovim z zadnjimi pozdravi in poljubi od Vas vseh skupaj, od Tvojih staršev in vseh poznanih, kakor tudi od mojega očeta.
Poljublja in pozdravlja Te zmeraj Tvoj mož in oče
                              Tonč«