OŠ Pohorskega odreda v Slovenski Bistrici je Boštjan obiskoval med leti 1986–94. Srednješolsko izobraževanje je opravljal med leti 1994–98 na II. gimnaziji Mariboru, kjer je tudi uspešno maturiral. Zaradi profesionalne športne kariere se mu je študijsko obdobje precej zavleklo. Sprva je bil vpisan na EPF Maribor, vendar je kmalu ugotovil, da si ne želi opravljati dela v tej stroki. Leta 2001 se je vpisal na Kineziološki fakultet v Zagrebu (Hrvaška), smer atletika. Zaradi športnih obveznosti je študij vmes prekinil in zato šele leta 2015 zaključil fakulteto. Pridobil je visokošolsko strokovno izobrazbo in naziv Strokovni prvostopnik trenerske stroke. Fridrih živi s partnerko Špelo Juhart, dipl. ekon., s katero imata hčerko Rio (*2015) in sina Jona (*2018). Šport spremlja Boštjana že vse življenje. V OŠ je kolebal med nogometom in atletiko, ob koncu OŠ se je odločil za slednjo. Že kmalu je pokazal talent za sprinterske discipline in skok v daljino. Od kategorije U18 je bil stalni član slovenske izbrane vrste. Kot njegov največji uspeh lahko štejemo nastop v polfinalu OI v Sydneyu (Avstralija) leta 2000, s štafeto 4×100 m, bronasti medalji z EP do 23 let v Amsterdamu (Nizozemska, 2001) ter mediteranskih iger v Almeriji (Španija, 2005), oboje v štafeti 4×100 m. Bil je večkratni državni prvak v skoku v daljino med člani, medalje pa je redno osvajal tudi v vseh sprinterskih disciplinah (od 60−200 m). Zbral je 30 nastopov za člansko reprezentanco Slovenije. Tekmovalno kariero je zaključil leta 2012. Leta 2005 je začel delati kot trener mlajših selekcij v ASB in kmalu prevzel tudi članske in mladinske selekcije v skakalnih in sprinterskih disciplinah. Takrat je nepričakovano dobil ponudbo iz največjega hrvaškega Atletskega kluba Dinamo Zrinjevac iz Zagreba in jo sprejel. Izziv je bil velik, saj je dobil skupino šestih atletov, ki so bili vsi člani reprezentance Hrvaške. V dobrih dveh letih delovanja (2008–10) v Zagrebu so vsi varovanci napredovali, kar je bila potrditev, da je njegova filozofija treningov pravilna. Največji uspeh njegovega trenerskega dela v Zagrebu je gotovo hrvaški rekord v teku na 100 m za članice (11,51), ki ga je odtekla njegova varovanka Maja Golub. Po koncu sezone 2009 je bil v precepu, saj so ga hoteli v Zagrebu zaposliti za nedoločen čas, želeli pa so ga tudi v domačem klubu v Slovenski Bistrici. Pretehtala je odločitev, da ga v domačem kraju čakajo izvrstni pogoji za delo ter veliko zelo obetavnih in talentiranih mladih atletov, s katerimi je želel delati. Pod njegovim okriljem je tako »zraslo« veliko število odličnih športnikov in športnic. V sedemnajstih letih trenerskega dela je »vzgojil« 16 reprezentantov Slovenije (od mlajših mladinskih izbranih vrst pa vse do članov). Kot največji uspeh šteje dve bronasti medalji Tine Božič iz OFEM-a (EP U18). V ASB je opravljal tudi funkcijo športnega direktorja od leta 2010 naprej. Leta 2016 se je kot strokovni delavec zaposlil v JZ za šport Slovenska Bistrica. Leta 2020 je bil Boštjan Fridrih, po nenadni smrti Marjana Štimca (†2020), dotedanjega direktorja zavoda, imenovan za direktorja tega zavoda. Zraven vsega naštetega opravlja Fridrih tudi naslednje funkcije: od leta 2011 je direktor Mednarodnega atletskega mitinga v Slovenski Bistrici, ki je v zadnjih letih največje atletsko tekmovanje v Sloveniji; od leta 2013 je član strokovnega sveta AZS. Prva tri leta je bil skrbnik reprezentance, od leta 2016 pa opravlja funkcijo nacionalnega trenerja za skoke. Večkrat je bil vodja poti atletske reprezentance Slovenije širom po svetu (od SP, EP…); vpet je bil v delo SZOSB, med leti 2014–16 na mestu podpredsednika, od 2016–20 pa tudi njen sekretar; je član strokovnega sveta za vrhunski šport pri OKS od leta 2019.