Babenberžani so bili med najvplivnejšimi rodbinami nemškega cesarstva v visokem srednjem veku. Iz nje so izvirali vojvode Avstrije in Štajerske ter vrsta škofov v Freisingu in Passau (oba Nemčija) ter Salzburgu (Avstrija). Poleg Habsburžanov so bili najpomembnejša plemiška rodbina, ki je v srednjem veku vladala velikemu delu slovenskega ozemlja. Kot mejni grofje (976−1156) so skrbeli za varnost vzhodne meje nemškega kraljestva, ki so jo uveljavili na črti rek Morava−Litva. Od leta 1156 so bili nekaj časa bavarski vojvode, leta 1180 pa so postali gospodarji vojvodine Avstrije. Ob izumrtju rodbine Otokarjev (Traungaucev) leta 1192 so Babenberžani podedovali štajersko vojvodstvo in s tem tudi njihove štajerske posesti Radgono, Maribor, Slovensko Bistrico in Laško. Trije odlični babenberški vladarji: Leopold III., Leopold V. in Leopold VI. so bili zaslužni, da so avstrijske dežele doživele svoj prvi razcvet. Z ženitvijo vojvode Friderika II. z Agnezo Andeško–Meransko so Babenberžani pridobili posesti tudi na kranjskem. Po Friderikovi smrti v bitki proti Ogrom ob reki Litvi, so leta 1246 ostali brez moškega potomca. Z njegovo smrtjo in izumrtjem rodbine Babenberžanov se je tudi na slovenskem začel boj za njihovo nasledstvo, v katerem so sprva prevladali Spanheimi.