Zgodnje otroštvo je Janko Babnik preživljal na Dunaju, v njegovih najstniških letih pa so se zaradi nacističnih groženj preselili na očetovo rodno Zgornjo Polskavo. Tudi tam življenje ni potekalo umirjeno. Pri petnajstih letih je izgubil očeta (leta 1941 ubit v koncentracijskem taborišču Mauthausen, Avstrija). Nemške oblasti so jim zaplenile vso premoženje, razen hiše, v kateri so živeli. Po vojni jim ga je nova oblast sprva vrnila v celoti, vendar so ga kmalu zatem nacionalizirali. Srednješolsko izobrazbo je Janko Babnik pridobil na realki v Mariboru (zdaj I. gimnazija Maribor). Nato je sledil očetovi in dedovi poklicni poti. Leta 1948 se je vpisal na PF v Zagrebu (Hrvaška), a ga je sokrajan označil za kulaka, zaradi česar je bil izključen s fakultete. Študij je nadaljeval v Ljubljani in ga že leta 1952 uspešno zaključil. Sprva je služboval kot sodnik na Ptuju in v Murski Soboti. Pozneje je v Slovenski Bistrici odprl odvetniško pisarno, kjer je delal vse do svoje smr-ti. Leta 1950 se je v Gornji Radgoni poročil s Polskavčanko Majdo Babnik, roj. Obrovnik (*1926 †2013). Delila sta si enako študijsko pot, vendar Majda študija ni dokončala. V naslednjih štirih letih sta dobila dva otroka: Friderika (*1952) in Vero (*1954, por. Lončarič). Leta 1955 je žena Majda dobila službo v TGA Kidričevo (zdaj Talum) kot glavna računovodkinja, zato sta se preselila iz Zgornje Polskave v Kidričevo, kjer je živel do svoje smrti.