Družina Čop se je priselila iz Jesenic na Pragersko leta 1929, ko so tja, kot mnoge druge železničarje v tistem času, premestili Leopoldovega očeta. Stanovanje so dobili v železničarski čuvajnici ob progi. Ko je oče med opravljanjem službe v nesreči umrl (med premikom ga je stisnil vagon), sta se morala z materjo preseliti v drugo stanovanje na Pragerskem. Leopold, za prijatelje Poldi, se je po prvih petih razredih LŠ vpisal na klasično gimnazijo v Mariboru, a je moral, kljub nadarjenosti, zaradi gmotnega stanja družine po očetovi smrti, misel na študij opustiti, zato se je v Slovenski Bistrici izučil za trgovca. Po začetku voj-ne se je pridružil odporniški skupini na Pragerskem, ki jo je gestapu izdal sovaščan Herbert Strmšek. Dvanajst njenih članov med 24. in 26. sep. 1941 prijeli in zaprli, med njimi tudi Čopa. Šest od njih so kasneje izpustili, preostalih šest pa kot talce ustrelili okt. 1941 v Mariboru, med njimi tudi Leopolda Čopa. Čop je, preden so ga ustrelili, napisal poslovilno pismo svojemu dekletu Marici Polšak:

                              »Draga Marica!
     Danes, ko je tako lep dan zunaj, sem se odločil, da Ti pišem to moje zadnje pismo, takorekoč poslovilno. Oh, kolikokrat sem v teh dneh mislil na Tebe in na urce, ki sva jih skup preživela. Zdaj šele vidim, da sem Te res ljubil, tako nesebično, tako močno, kakor more ljubiti le mladost. Še do nedavnega nisem vedel kaj je to; res, da sem mogoče prej včasih mislil, da ljubim toda to so bile zablode, za katere mi pa ne more nihče nič očitat, ker nisem bil nikdar materialist in izkoriščevalec in tudi ne bom. Tako nenadno se mi je prikradla v srce ljubezen do Tebe, da niti sam nisem vedel kedaj, le zavedal sem se nekega dne, da Te ljubim, ljubim. Ko si mi tudi Ti dala besedo sem bil srečen; kakor še nikdar poprej. Sicer Ti jaz Marica nisem dosti govoril o ljubezni, ker ne polagam važnosti na besede, na tiste sentimentalne puhle, zaljubljene besede, ki se stalno ponavljajo in se ne imenujejo zastonj »fraze«. Rajši sem s Teboj debatiral, kaj bolj globokega. Ali se spomniš tistega najinega pogovora doli na vašem sadovnjaku, kakšen mora biti mož in kakšna žena. Pri takih pogovorih se, Marica, spoznajo značaji, seveda, če ni zraven laži …
Toda nama ni bilo usojeno, da bi uživala v tej mladi, lepi ljubezni. Morala sva se ločiti in to še brez slovesa. Usoda je s svojo roko posegla vmes in me odtrgala od dragih, tako, kakor če voda ribo vrže na breg, kjer mora žalostno poginiti.
Ne bom več dosti pisal. Jaz mislim Marica, da v Tvoji ljubezni ni bilo laži in če si me vsaj malo ljubila, boš ohranila spomin na me. Toda kakor bodo obledele te črke, bo obledel tudi spomin. Čez leta in leta se boš mogoče kdaj spomnila, da je živel neki Polde in da je izginil v valovih življenja. Takrat boš Ti že mogoče srečna mati in žena. In ko bodo odrasli otroci jim boš lahko pravila iz preteklosti kako je teklo življenje in zakaj je izginil tu in tam kateri, izginil tako mlad in poln življenja.«
Krajše pismo je Čop napisal tudi materi Luciji. Mati je obe pismi našla v sinovi obleki, ki jo je dobila iz zapora po njegovi ustrelitvi. Sinovo pismo, napisano zanjo, je odnesla leta 1942 s seboj v Auschwitz in se je tam izgubilo. Mati Lucija je Marici Polšak pokazala tudi to pismo; večkrat ga je prebrala in po njenem spominu je Leopold materi napisal:
     »Ljuba mama! Poslavljam se od Tebe. Ne žaluj za menoj, ostani trdna. Lepo pozdravi Marico.«