Za prvomajske praznike leta 1952 so se trije bratje: Jože Uršič, Milan Uršič in Ivan Vanč Uršič, s Francem Karnerjem, Hinkom Morausem, Otom Martinjakom, Konradom (Dadom) Braučičem in Oskarjem Langom odpravil v Julijce z namenom, da preplezajo kakšno smer. V soboto zjutraj, 3. maja, so odšli v severno steno Špika bratje Uršič, Karner in Moraus. Med plezanjem je začelo deževati in zato so se mladi planinci, ki so plezali v dveh skupinah, odločili za vrnitev in pri tem je v navezi Hinko Moravs in Ivan Uršič enemu spodrsnilo in za sabo je potegnil še tovariša. Padla sta 200 metrov globoko in bila takoj mrtva. Ko so ostali videli nesrečo tovarišev, so se v steni zavarovali in čakali pomoč. Ta pa je žal prišla prepozno. Trije alpinisti iz Slovenske Bistrice (Martinjak, Braučič in Lang), ki so ostali v koči v Martuljku, so v nedeljo proti večeru poklicali na pomoč reševalce iz Kranjske Gore, ki pa so zaradi slabega vremena z reševanjem lahko začeli šele v ponedeljek zjutraj. Ko so po velikih naporih prišli v bližino ponesrečencev, sta bila Jože Uršič in Franc Karner še pri življenju, Milan Uršič pa je medtem zaradi izčrpanosti umrl. Reševanje je bilo zaradi slabih vremenskih razmer izredno zahtevno in reševalci so morali poklicati na pomoč tudi jeseniško reševalno ekipo. Medtem je zaradi izčrpanosti umrl še četrti iz skupine, Franc Karner. Zadnji je med reševanjem umrl Jože Uršič. Vseh pet smrtno ponesrečenih planincev je pokopanih v skupnem grobu na pokopališču v Slovenski Bistrici. Leta 1970 so vanj pokopali tudi mamo bratov Uršič ‒ Uršičevo mamo (*1897). Ob obletnici tragedije v Špiku, je bila, 2. maja 1953, odkrita spominska plošča v bližini nesreče.