Lepoša je štiri leta študiral na inženirskih šolah v Gradcu in na Dunaju (oba Avstrija). V Impol, oz. v takratno tovarno Zugmayer in Gruber je prišel sep. 1945 in tam prevzel delovno mesto obratovnega nadzora. Ker je obvladal tuje jezike, so ga kasneje postavili na delovno mesto nadzornega organa − kontrole. Kot edini od zaposlenih je takrat sodeloval s tujimi dobavitelji opreme. Nato je postal vodja proizvodnje ter bil v letih od 1952−66 tehnični direktor Impola. Kasneje je bil vodja naložbenega sektorja (v začetku 60-ih) in obrata naložbene gradnje, kjer so izdelovali peči, žerjave in transformatorske postaje. Sodeloval je pri nabavi tople in hladne valjarne in imel pomembno vlogo pri njenem postavljanju, saj je koordiniral izgradnjo in opremljanje hale. V obratu naložbene gradnje (kasneje so se preimenovale v obrat Investicije) so zgradili tudi prve kabine iz aluminija za mariborsko vzpenjačo, ki so bile v pogonu skoraj 30 let. Poleg tega so izdelovali tudi industrijske peči za več avstrijskih proizvajalcev ter olimpijske bazene iz aluminija. Njegov projekt je tudi izgradnja prvih stanovanjskih blokov v Slovenski Bistrici. Tudi mena tovarne IMPOL (Industrija Metalnih POLizdelkov) se je »domislil« Lepoša, prav tako je »njegova« tudi Impolova zaščitna modra barva (imenovali so jo kar »Lepoša blau«). Zadnja leta življenja je z ženo preživel v domu starostnikov v Poljčanah.