Gimnazijo je Ivan Orel obiskoval in končal v Celju, bogoslovje pa v Mariboru, kjer je 28. jun. 1925 prejel prezbiterat. Najprej je bil kaplan v Št. Ilju pod Turjakom (1925−26), nato na Prevaljah (1926−34) in v Vojniku (1934−38). 1. avg. 1938 je bil imenovan za župnika na Zgornji Polskavi in ostal na tem mestu do svoje smrti leta 1970, ves čas zelo priljubljen med krajani. Ko je prišel na Zgornjo Polskavo je s sabo prinesel figure za jaslice, ki jih je sam naredil, ko je bil kaplan v Vojniku. Figure so visoke približno 40 cm in jih na Zgornji Polskavi postavljajo v jaslice še danes. Med 2. svetovno voj-no je bil eden redkih, ki mu je okupacija prizanesla in je ostal na svojem delovnem mestu. Ko so Nemci zasedli Štajersko in začeli preseljevati ljudi, prepovedali slovenščino v javnem življenju in preganjali vse domoljube, posebej še duhovnike in druge izobražence, se je župnik Orel skupaj s svojimi farani zaobljubil, da bodo, če srečno preživijo vojno, postavili oltar v čast Mariji Pomagaj. Ko je imel 11. maja 1941 zadnjo slovensko pridigo v cerkvi, je postavil na stranski oltar sliko Marije Pomagaj z Brezij in izročil župnijo njej v varstvo. Leta 1943 je dal šolski sestri Rafaeli Eggr v Innsbruck (Avstrija) naslikati kopijo brezjanske Marije. Po vojni so 29. apr. 1946 nesli sliko blagosloviti na Brezje, nato pa še v ljubljansko stolnico. 12. maja 1946 so sliko na Zgornji Polskavi slovesno umestili na stranski oltar. Ko je Ivan Orel zaradi kapi umrl, je 1. jun. 1970 pogreb s sv. mašo in poslovilnim govorom ob grobu opravil ordinarij dr. Maksimilijan Držečnik, somaševal je pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. Pogreba se je udeležilo 68 duhovnikov. Ob grobu so se poleg ordinarija poslovili še dekan Jože But iz Slovenske Bistrice v imenu dekanijske duhovščine; dr. Josip Meško v imenu 13 še živečih Orlovih sošolcev iz bogoslovja; prodekan Alojzij Žagar v imenu pokojnikove rojstne župnije Mozirje in Milan Kšela v imenu faranov Zgornje Polskave.