Iz Robiča, kjer se je rodil, se je Urbančičeva družina pod fašizmom preselila najprej v Bistrico pri Bitoli (Severna Makedonija) in nato leta 1937 na Črešnjevec. OŠ in nižjo gimnazijo je Urbančič obiskoval na Črešnjevcu in v Slovenski Bistrici, srednjo industrijsko šolo Iskre v Kranju ter šolo komunikacijske tehnologije v Beogradu (Srbija). Na pobudo prijatelja dr. Jožeta Pučnika je leta 1960 začel študirati filozofijo in sociologijo na FF v Ljubljani, kjer je leta 1964 uspešno diplomiral ter leta 1967 nadaljeval študij z magisterijem in študijem fenomenološke filozofije na Dunaju (Avstrija). Leta 1970 je v Zagrebu (Hrvaška) doktoriral z disertacijo Ontološki pomen sklopa proizvodnja − potreba v Marxovi filozofiji, ali Marxova metafizika. Med leti 1971−72 je študiral še hermenevtično − fenomenološko filozofijo na univerzi v Kölnu (Nemčija). V svojem raziskovalnem delu se je ukvarjal predvsem s problemi in možnostmi mišljenja danes − v horizontu fenomenologije v širšem smislu. Ivan Urbančič velja za enega od začetnikov slovenske fenomenološke šole, s svojim delom je med drugim postavil temelje slovenskega univerzitetnega študija fenomenologije in hermenevtike.