Milan Vidic je imel mlajšega brata, akademskega slikarja Janeza Vidica, in sestro, operno pevko Mijo Vidic. Končal je trgovsko šolo in študiral petje ter režijo. Zaradi strelne rane v predelu vratu in ust je moral opustiti študij petja in se je posvetil amaterskemu igranju in režiranju v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani. Ob začetku vojne se je priključil odporniškemu gibanju, trojki, in bil leta 1942 interniran v Gonars (Italija). Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je pridružil partizanom z ilegalnim imenom Silni in bil v zaščitni enoti Glavnega štaba NOV v Bazi 20 na Rogu. V roški ofenzivi je bil hudo ranjen, večkrat operiran v partizanski bolnišnici Franja (→Slavica Furlan), nato pa z letalom prepeljan v Bari (Italija). Po vrnitvi se je pridružil XIV. diviziji na Štajerskem, kjer je dočakal svobodo. 6. sep. 1945 se je v Mariboru poročil z Martino Vidic, roj. Koračin (†1990) in se po poroki preselil v Hoče, kjer sta se mu rodila sinova. Po smrti žene se je 13. jun. 1992 v Slovenskih Konjicah ponovno poročil, takrat z Eriko Vidic, roj. Karner. Zaradi sporov z oblastjo je bil premeščen v Slovensko Bistrico. Leta 1951 je bil prvi predsednik Mestnega ljudskega odbora Slovenska Bistrica, pomagal je ustanoviti Dom igre in dela (današnji otroški vrtec) in bil v okviru DPD Svoboda Slovenska Bistrica, ki mu je nekaj let tudi predsedoval, in v občinski zvezi kulturno–prosvetnih organizacij organizator in glavni animator kulturnega življenja. Vodil je dramsko sekcijo in deloval v vlogi režiserja, scenografa ter bil nagrajen na reviji amaterskih gledališč na Hvaru (Hrvaška). Bil je pobudnik postavitve treh operet na slovenjebistriškem odru. Prenovil je dvorano in posodobil odrsko tehniko v Domu kulture (zdaj Slomškov dom). Ustanovil je foto in filmsko sekcijo ter Filmski klub, organiziral je dramske krožke mladih v posameznih krajih slovenjebistriške občine in ustanovil Gledališče mladih. Izpeljal je Pohorsko ohcet in obudil zanimiv etnografski in turistično pomemben običaj. Sodeloval je pri organizaciji vsakoletnega srečanja slovenskih pisateljev in pesnikov v gradu Štatenberg, organizaciji spominskih prireditev ob obletnici padca Pohorskega bataljona ter ob Slovenskem kulturnem prazniku. Leta 1958 je ustanovil Delavsko univerzo Slovenska Bistrica (zdaj Ljudska univerza Slovenska Bistrica) s sedežem v Domu kulture in bil njen prvi direktor. Že takoj na začetku je ustanovil oddelek OŠ za odrasle in oddelek SEŠ.