Po tem, ko sta brata Sternberger (gl. Vincenc Sternberger ml.), leta 1909 prodala svoj obrat Bratje Sternberger tovarnarju z Dunaja (Avstrija) Jožefu Kernnu, je bilo v času 1. svetovne vojne njegovo obratovanje v popolnem zastoju. Leta 1920 sta obrat od Jožefa Kernna kupila tovarnarja Leon Weiss iz Klosterneuburga (Avstrija) in Filip Berger z Dunaja. Obrat sta vodila pod imenom Kupferhammer und Messingwerke Brüder Sternberger. Tovarna se je ukvarjala s predelavo bakra in medenine. Lastnika sta obrat že leta 1924 prodala. Kupila ga je družba Dioničko društvo za promet kovinama Zugmayer i Gruber iz Zagrebu (Hrvaška). Obrat se je preimenoval v Tvornica bakra i medenine (zdaj Impol). Leta 1924 je tovarna začela doživljati večji preporod. Lastniki so jo dograjevali in posodabljali. Izdali so tudi štiristranski katalog izdelkov. Leta 1929 so zgradili prizidek k valjarni bakra. Postavili so tudi jaške za peči za izkoriščanje bakrene žlindre. Natančno je bil narejen tudi načrt dimnika peči. Statični izračun dimnika je še hranjen v arhivu tovarne Impol. V dvajsetih letih je za električno razsvetljavo skrbela tovarniška električna turbina, za pogone pa parni stroj in nekaj malega tudi turbina. Nadaljevali so z naložbami in s širjenjem infrastrukture, o čemer priča načrt in odločba iz leta 1936 za gradbeno dovoljenje za stanovanjsko poslopje na ime Zugmayer in Gruber. Sprejeli so tudi kolektivno pogodbo, ki je določala višino plač. O širitvi in razvoju priča tudi članek v časopisu Trgovski list, 25. jul. 1938: »Tvrdka Dioničko društvo za promet kovinama Zugmayer i Gruber v Slovenski Bistrici je zaprosila za obrtno odobritev, da sme postaviti novo poslopje v Zgornji Bistrici, kamor bo premestila dosedanjo livnico in kjer bo imela skladišče kovin. Poslopju bo prizidala umivalnico za delavce. Komisijski ogled bo 5. avgusta ob 9.15 pri predmetni tovarni.« Po koncu 2. svetovne vojne je bil obrat v celoti nacioanaliziran. Z odločbo vlade FLRJ 31. dec. 1946 je bilo ustanovljeno podjetje z nazivom IMPOL (Industrija Metalnih POLizdelkov) Slovenska Bistrica. Imena se je »domislil« Edvard Lepoša.