Jožefa (Jožica) Tomazini se je rodila 9. januarja 1941 na Zgornji Bistrici materi Mariji Pliberšek. Družino so dopolnjevali še očim Ivan Čoh in brat Ivan.
Osnovno šolo je obiskovala v Slovenski Bistrici, gimnazijo in višjo pravno šolo pa v Mariboru. Slednji je končala ob delu.
Do upokojitve leta 1991 je bila zaposlena kot pravnica v Impolu v Slov.Bistrici.
Poročila se je 2. avgusta 1958 s Francem Tomazinijem (†). V zakonu sta se jima rodila sinova Franci in Aleksander.
Že v nižji gimnaziji je njen talent za risanje odkril in jo likovno usmerjal akademski slikar Janez Vidic. Kot gimnazijka je leta 1955 na svetovni razstavi šolske mladine v Tokiu na Japonskem prejela 2. nagrado Unesca za sliko Žetev. Leta 1957 je prejela Prešernovo nagrado Prve gimnazije v Mariboru. Kulturno društvo Slomšek Slov. Bistrica jo je leta 2000 izbralo za ženo leta. Leta 2014 je postala prejemnica Plakete Štefana Romiha z listino za življenjsko delo.
Slikanje ji ni le konjiček, pač pa notranja potreba. Po upokojitvi se je povsem posvetila slikanju. Pomembno ji je bilo strokovno mnenje, ki ga je o njenem delu napisala Lisbet Braren Weinrich, svetovno znana slikarka in lastnica Galerije Nympfenburg v Münchnu v Nemčiji. S Pavlino Pogorevc sta na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo leta 2013 v Avstriji v Schwanenstadtu prejeli posebno nagrado žirije za tekst in ilustracijo zgodbe Govorica kresne noči.
Izdala je tudi uspešno zbirko božično-novoletnih voščilnic s priljubljenimi pohorskimi motivi. Ilustrirala je več pesniških zbirk in otroških zgodbic. S svojimi podarjenimi slikami je sodelovala na javnih dražbah v dobrodelne namene. Ustvarila je križev pot za cerkev na Venčeslju (Zgornja Ložnica). Osnutke križevega pota pa je darovala za misijone v Paragvaju. Nazadnje je s slikami letnih časov opremila dvorano Vintgar v novi enoti doma starejših v Slovenski Bistrici.