Starši Iva Antoliča so bili kmetje in Ivo najmlajši od enajstih otrok. Končal je MŠ in se med leti 1934–37 izučil za zobnega tehnika pri zobozdravniku Cirilu Rajhu v Ljutomeru. V Gradcu in kasneje na Dunaju (oba Avstrija) je dokončal zobozdravstveno šolo. Pred 2. svetovno vojno je služil vojaški rok v jugoslovanski vojski. Na začetku okupacije leta 1941 je padel najprej v ustaško in nato v nemško ujetništvo. Ker je njegov rojstni kraj po priključitvi Štajerske k tretjemu rajhu postal »nemški«, je bil izpuščen. Ker ni želel odslužiti vojaškega roka v nemški vojski, se je umaknil na Madžarsko, kjer je bil ujet in zaprt v več zaporih in koncentracijskih taboriščih. Uspelo mu je pobegniti, zato je bil v odsotnosti obsojen na smrt. Čas do konca vojne je preživel v ilegali na hrvaškem. Po vojni je leta 1945 prevzel vodstvo vojaške zobne ambulante v vojni bolnišnici v Mariboru. Leta 1946 je dokončal še zobozdravstveno šolo v Ljubljani in se zaposlil v Slovenski Bistrici, kjer je sodeloval z zobozdravnikom →Jernejem Černetom. Leta 1948 se je na predlog ministrstva za zdravje zaposlil na centralni šolski polikliniki v Ljubljani. Ob delu se je izobraževal na gimnaziji (maturo opravil leta 1950). Študij na SF v Ljubljani je zaključil z diplomo leta 1955. V naslednjih letih se je izobraževal v tujini: v Düsseldorfu (Nemčija), Stockholmu (Švedska), Köbenhavnu (Danska) in na Dunaju (Avstrija), predvsem na področju klinične čeljustne in zobne ortopedije. Leta 1962 je opravil specialistični izpit iz čeljustne ortopedije. Leta 1970 je postal izredni, leta 1974 pa redni profesor. Leta 1967 je postal predstojnik oddelka in katedre za čeljustno in zobno ortopedijo na MF UL in ju vodil do svoje upokojitve leta 1989. Med leti 1961–71 je bil tudi prodekan MF UL. Poznan je predvsem po uvedbi in razširitvi diagnostike malokluzij in ortodontskih anomalij v dobi menjave zob.