Jože Beránek (tudi Josip), ilustrator, se je rodil 22. junija 1913 v Pískovi Lhoti (Češka) očetu Janu, vojaškemu godbeniku, in materi Vilemini, rojeni Teplický.
Ko je bil Jože star devet let, se je skupaj z družino preselil iz Češke v Zagreb, leto kasneje, 1922, pa v Ljubljano, na Galjevico. Poleg njega so v družini bili še štirje otroci, med njimi prav tako izginuli oz. umorjeni Franc. Jože Beranek je leta 1930 končal meščansko šolo, pet let kasneje pa je zaključil izobraževanje na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo tehnične srednje šole v Ljubljani. Odšel je na likovno akademijo v Prago, a ker mu je kmalu umrla mati, se je po enem letu vrnil domov, da bi očetu pomagal preživljati veliko družino. Zaposlil se je v tovarni Saturnus kot industrijski oblikovalec. Vmes je odslužil vojaški rok in se vrnil s činom rezervnega podporočnika. Leta 1940 se je poročil in leta 1943 se mu je rodil sin Marko. Leta 1941 je dobil v Saturnusu odpoved in se zaposlil v časopisni hiši Slovenec. Tam je med drugim ilustriral knjižne izdaje Slovenčeve knjižnice (Trop brez zvoncev, Ovčar Marko, Začarani romar, Podkrnoški gospod, Moja ječa, Deklica s prisoj, Argonavti itd.), koledarje, podlistke v Slovencu (npr. Pod svobodnim soncem), zgodbe in povesti Jožeta Tomažiča, tudi sicer je ilustriral večino njegovih del – Pohorske pravljice, Pohorske bajke in posamične zgodbe Botra vila, Dravska roža, Drvarka Marija, Pastirčkova nebesa, Oglarjev sin itd.
Leta 1943 je Beranek ilustriral roman Henrika Sienkiewicza »Quo vadis«, izdajo v slikah, kar je bil višek njegove ustvarjalnosti.
Leta 1944 se je zaposlil v propagandnem oddelku Slovenskega domobranstva, kjer je skrbel za ilustracije in opremo revije Slovensko domobranstvo. Tu je zasnoval tudi vrsto plakatov, ki so vabili moške v domobranske vrste, med drugim plakat Tudi ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda.
Ko je maja 1945 izdan razglas, da se morajo vsi pripadniki nekdanje nemške vojske in pripadniki enot v službi okupatorja najkasneje v tednu dni javiti komandam mest ali drugim vojaškim organom, se je 11. maja javil komandi mesta Ljubljane. Do sojenja ni prišlo. Po pričanju njegove žene, se je 18. maja 1945, ko so ujetnike peljali na Krim, po privolitvi stražarja, na kratko javil domov. Kljub njenim prošnjam, naj se skrije, se je poslovil od družine in vrnil v skupino ujetnikov.
Nekaj tednov po njegovem obisku doma, so tudi njegovo ženo zaprli za tri mesece v prisilne delavnice na Povšetovi. Pobrali so ji vso premoženje in tudi vsa moževa dela.
Čez nekaj časa je dobila uradno potrdilo Mestnega ljudskega odbora, Oddelek za notranje zadeve okrožnega mesta Ljubljana, z dne 8. novembra 1946, da je bil pogrešani Beranek Josip, bivši poročnik propagandnega oddelka domobranstva, dne 2. junija 1945 izpuščen iz zaporov, od tedaj dalje pa ni o njem nobenih podatkov, niti se ni moglo ugotoviti njegovo bivališče v LR Sloveniji in FLR Jugoslaviji.
Izpisek iz mrliškega lista in potrdilo, da ga štejejo za mrtvega od 1. junija 1945, je žena dobila šele leta 1969.
Leta 2021 mu je bil posthumno priznan status političnega zapornika in žrtve protipravnega odvzema življenja (Komisija Zakona o popravi krivic).