Štefan Dolinšek se je rodil 5. decembra 1902 v Starem Logu pri Pragerskem.
Osnovno šolo je končal na Spodnji Polskavi in se leta 1919 v Slovenski Bistrici izučil za kovača. Med službovanjem v tovarni štedilnikov ‘Hiršl’ v Zagrebu (Hrvaška) se je vključil v kovinarski sindikat in Komunistično partijo (KP) ter se navdušil za socialistične ideje.
Nato je do odhoda k vojakom delal v opekarni Franca Steinklauberja na Pragerskem in si leta 1925 našel delo v Srbiji, kjer je začel prevzemati sindikalne funkcije in (so)organizirati stavke.
Leta 1931, ko se je na banovinski podkovski šoli v Ljubljani pripravljal na mojstrski izpit, ki bi mu dajal pravico, da odpre kovaško delavnico, je moral na ukaz KP pomagati pri begu revolucionarja, ki je bil obsojen na pet let težke ječe. Po tej sicer uspešno izpeljani nalogi so ga orožniki aretirali ter mu v zaporu hoteli izsiliti priznanje s pretepanjem in mučenjem. Ničesar ni priznal, je pa bil obsojen na šest mesecev zapora in po njem na izgon na Spodnjo Polskavo. Ker tam ni našel dela, je šel iskat službo v Kruševac (Srbija), kjer je za prihajajoče občinske volitve razpečeval brošure in letake KP. Policija je za to izvedela, ga aretirala in med preiskavo našla pri njem nekaj brošur. Na njegovo zasliševanje je pripotoval iz Beograda (Srbija) celo sam zloglasni šef tajne policije Dragomir Jovanović. Spet so ga tepli in hudo mučili ter ga prepeljali v najhujši zapor Kraljevine Jugoslavije, v beograjsko ‘Glavnjačo’, kjer so mu lomili prste in mu razbili podplate. Po tem ko ni ničesar priznal, so ga popolnoma izmučenega pripeljali na Spodnjo Polskavo.
Leta 1941 so ga Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče, preživel je tudi to in po vojni živel na Spodnji Polskavi. V kovaški delavnici, ki jo je imel v najemu od lastnika Doriča, je delal do sredine šestdesetih let, ko je zbolel.
Štefan Dolinšek je bil poročen s Spodnjepolskavčanko Heleno Frangež.
Umrl je 15. junija 1971 v Mariboru.