OŠ je Dolinšek končal na Spodnji Polskavi in se leta 1919 v Slovenski Bistrici izučil za kovača. Med službovanjem v tovarni štedilnikov Hiršl v Zagrebu (Hrvaška) se je vključil v kovinarski sindikat in KP ter se navdušil za socialistične ideje. Nato je do odhoda k vojakom delal v opekarni Franca Steinklauberja na Pragerskem, nakar je leta 1925 odšel v Srbijo, kjer je začel prevzemati sindikalne funkcije in (so)organizirati stavke. Leta 1931, ko se je na banovinski podkovski šoli v Ljubljani pripravljal na mojstrski izpit, ki bi mu dajal pravico, da odpre lastno kovaško delavnico, je moral na ukaz KP pomagati pri begu revolucionarja, ki je bil obsojen na pet let težke ječe. Po tej sicer uspešno izpeljani nalogi so ga orožniki aretirali ter mu v zaporu hoteli izsiliti priznanje s pretepanjem in mučenjem. Ničesar ni priznal, je pa bil obsojen na šest mesecev zapora in po njem na izgon na Spodnjo Polskavo. Ker v domačem kraju ni našel dela, je šel iskat službo v Kruševac (Srbija), kjer je za prihajajoče občinske volitve razpečeval brošure in letake KP. Policija je za to izvedela, ga aretirala in med preiskavo našla pri njem nekaj brošur. Na njegovo zaslišanje je pripotoval iz Beograda (Srbija) celo sam zloglasni šef tajne policije Dragomir Jovanović. Spet so ga tepli in hudo mučili ter ga prepeljali v najhujši zapor Kraljevine Jugoslavije, v beograjsko Glavnjačo, kjer so mu lomili prste in mu razbili podplate. Po tem, ko ni ničesar priznal, so ga popolnoma izmučenega pripeljali na Spodnjo Polskavo, kjer je okreval. Leta 1941 so ga Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče, preživel je tudi to trpljenje in je po vojni živel na Spodnji Polskavi. V kovaški delavnici, ki jo je imel v najemu od lastnika Doriča, je delal do sredine šestdesetih let, ko je zbolel. Štefan Dolinšek je bil poročen s spodnjepolskavčanko Heleno Dolinšek, roj. Frangež.