Družina Simona Pušnika in njegove žene Julijane Pušnik, roj. Bevc (*20. 8. 1878), je bila dokaj velika. Imela sta kar osem otrok, šest hčera in dva sinova: Antonijo (*1901), Julijano (*1903), Ano (*1904), Matildo (*1906), Jožefo (*1908), Marijo
(*1909), Vladimirja (*1912) in Simona (*1914).
Leta 1904 sta Pušnikova doživela hudo družinsko tragedijo; 11. jan. je zaradi hudih opeklin umrla njuna 2,5-letna hči Antonija. Ker je prišla preblizu ognja, se ji je obleka vnela in je zaradi opeklin umrla. Med 2. svetovno vojno sta izgubila še sina Simona ml., ki je padel kot mobiliziran nemški vojak.
Simon Pušnik st. je bil večkrat župan Črešnjevca. S svojimi svetovnonazorskimi pogledi je bil pravo nasprotje Ludvika Kresnika, tudi večkratnega župana Črešnjevca, ki se je iz nekdanjega Slovenca prelevil v nemškega navdušenca. Z njim je Pušnik ves čas bil boj za politično prevlado na Črešnjevcu. Kresnik je bil radikalen in zamerljiv, Pušnik pa umirjen in preudaren. Prvič se je to pokazalo na županskih volitvah leta 1905, ko je na Črešnjevcu Pušnik premagal Kresnika. Na pritožbo Kresnikove štajercijanske stranke, so morali volitve leta 1906 ponoviti, a je tudi na teh slavil Pušnik. Stvar se je ponovila tudi na županskih volitvah leta 1913. Takrat se je na izide volitev pritožil Ludvik Kresnik osebno. Volitve so leta 1915 ponovili, in ponovno je zmagal Simon Pušnik. A se Kresnik ni dal kar tako, Pušnika se je hotel na vsak način znebiti. V črešnjevski župnijski kroniki je o tem zanimiv zapis takratnega črešnjevskega župnika Alojza Zamude, ki pravi, da bi se štajercijanci Ludvika Kresnika radi znebili župana Simona Pušnika. Zato je »Kresnik, kolovodja narodnih odpadnikov, pisal deželnemu odboru, naj pokliče župana pod orožje. A je dobil odgovor, da je za vojaške zadeve pristojno glavarstvo in ne deželni odbor. A so Pušnika kljub temu aretirali, kar je bilo delo besnega preganjalca Slovencev, pragerskega orožnika Preskarja, ki je črešnjevskega župana prijavil, da je avgusta 1914 pred Kresnikovo hišo vpil Živijo Srbija!«. Pušnika so sicer čez deset dni izpustili iz pripora, a so ga nato 11. okt. 1915 v Mariboru obsodili na 18 mesecev zapora. Da je slišal Pušnika vpiti v čast Srbije, je pred sodiščem prisegel Kresnikov hlapec. Zanikanje Pušnikovih prič je bilo zaman. Malo pred to razsodbo se je Kresnik hvalil: »Proč sem spravil župnika Sušnika, bom pa še Pušnika.« Pisec župnijske kronike komentira te besede s trditvijo, da se v njih »zrcali brezmejno sovraštvo Kresnika do vsakogar, ki je količkaj veljavna oseba v župniji, pa ni njegov trabant.« Pušnik je svoje društveno in politično delo nadaljeval tudi po tem.
Ko so okt. 1923 pripeljali nove zvonove – dva za ž. c. na Črešnjevcu in tri za podružnično v Ješovcu – sta bila Pušnik in njegova žena med botri zvonovom. Bil je med ustanovitelji dec. 1935 ustanovljenega krajevnega odbora JRZ in postal njegov odbornik. 4. apr. 1937 je bil na občnem zboru krajevne organizacije JRZ imenovan za podpredsednika. Leta 1938 je bil imenovan za odbornika katoliškega prosvetnega društva. Ob začetku 2. svetovne vojne so družini Simona Pušnika dodelili takomenovano belo legitimacijo. Odtlej so ves čas okupacije živeli v strahu pred izselitvijo ali transportom v koncentracijsko taborišče. Kljub velikemu tveganju so se vključili v NOG.