Jožef Žolnir je prejel prezbiterat jun. 1925. Najprej je služboval kot kaplan na Zgornji Polskavi in tam po enem letu napredoval v župnijskega upravitelja. Nato so ga premestili za kaplana v Hoče, od tam pa k Sveti Magdaleni v Mariboru. Jul. 1930 je bil na lastno željo prestavljen v Žetale, kjer je bil najprej nekaj mesecev kaplan in nato nekaj manj kot tri leta vikar pomočnik. Njegovo naslednje službeno mesto je bilo v Stranicah pri Slovenskih Konjicah. Med 2. svetovno vojno je bil v Župniji Ozalj pri Karlovcu (Hrvaška), kamor so ga izgnali nacisti, duhovni pomočnik.
1. maja 1948 je prišel iz Stranic pri Slovenskih Konjicah na Črešnjevec za župnijskega upravitelja, kjer je takoj naletel na več težav, najprej glede stanovanja. Pokojni župnik Alojzij Zamuda (†9. 4. 1948) namreč po vojni ni imel svojega gospodinjstva. Župnijsko nadarbino je imela v najemu družina Perc, ki je poleg tega skrbela tudi za prehrano župnika in njegove strežnice Ivane Tkavc. Alojzij Zamuda se je po vojni zadovoljil samo z eno sobo, več prostorov pa so zasedale stranke, ki jim je oblast odredila bivanje v župnišču. Jožefu Žolnirju, ki je imel kot bivši župnik svoje gospodinjstvo,
je družina Perc v pritličju župnišča odstopila kuhinjo ter veliko sobo in se preselila v nadstropje. Kmalu po prihodu na Črešnjevec je tudi prevzel nadarbinsko posestvo od dotedanjega najemnika Riharda Perca. Ker pa po agrarni reformi zemljišča, ki soostala župniji, niso bila označena z mejniki, župnijski upravitelj ni natančno vedel, kje so meje njegovega posestva. Ker je Jožef Žolnir tudi težko dobil delavce za delo na njegovem posestvu, je bil primoran ponuditi del nadarbinskega posestva v najem črešnjevski kmetijski zadrugi in mar. 1949 so podpisali triletno pogodbo o najemu 1,9 hektarja župnijske zemlje, govejega hleva in polovice senika. Zadruga je leta 1950 za dve leti najela še 1,3 hektarja nadarbinskega zemljišča.
Ko je Žolnir na prvo adventno nedeljo, 2. dec. 1951, prebral s prižnice škofovo okrožnico z naslovom Ob začetku novega cerkvenega leta, katere vsebina ni bila pogodu tedanji oblasti, je bil prvič v 27 letih duhovniške službe kaznovan. Sodnik za prekrške OLO Poljčane mu je izrekel denarno kazen 4.000 dinarjev, »ker je z branjem škofove okrožnice razširjal neresnico o ljudski oblasti in lažne vesti, ki motijo mir in zadovoljstvo državljanov«. Drugič je bil kaznovan leta 1953, ker je za praznik svetega Rešnjega telesa organiziral procesijo zunaj cerkve in za dovoljenje ni zaprosil oddelka za
notranje zadeve OLO, ampak je procesijo samo prijavil. Apr. 1956 pa je bil kaznovan že tretjič, tokrat zaradi božičnega blagoslavljanja hiš v črešnjevski župniji, kjer je bil to dolgoletni običaj. Kaznovan je bil z denarno kaznijo 13.000 dinarjev in vrnitvijo 10.000 dinarjev, ki naj bi jih med blagoslovom nabral. Kazen je moral plačati v osmih dneh po prejemu odločbe, sicer bi moral za 40 dni v zapor. Tudi pritožba pri Državnem sekretariatu za notranje zadeve LR Slovenije ni pomagala.
Med tem je bil, 1. mar. 1955, po sedmih letih župnijskega upraviteljstva, Jožef Žolnir imenovan za župnika na Črešnjevcu. Jeseni leta 1955, ko sta se ravnatelj šole Štefan Fras in župnik Jože Žolnir sporazumela o brezplačnem odstopu župnijskega zemljišča šoli in domu kulture, je geometer postavil razmejitvene mejnike. Šola si je s tem sporazumom
povečala šolsko dvorišče za približno 4 are in pridobila okrog 18 arov zemljišča na starem pokopališču za telovadišče, ki ga je uporabljal tudi TVD Partizan, dom kulture pa parcelo, ki do takrat še ni bila prepisana na novega lastnika doma. Zaradi bolezni in onemoglosti se je župnik Jože Žolnir leta 1973 odpovedal župniji.