Adalbert Neipperg se je rodil 31. marca 1890 v Meranu (Južna Tirolska, Avstro-Ogrska; danes Merano, Trentino-Alto Adige, Italija), kot peti od sedmih otrok. Otroštvo je preživel na gradu Schwaigern blizu Heilbronna (Nemčija).
Po maturi je šel študirat umetnostno zgodovino v München (Nemčija). V Oberwittelsbachu (Bavarska, Nemčija) je spoznal življenje v katoliški skupnosti. Vedno bolj ga je začel zanimati študij teologije in filozofije, ki ga je začel leta 1911 v opatiji Seckau na avstrijskem Štajerskem. Študij je moral zaradi zdravstvenih težav (depresija) večkrat prekiniti.
Leta 1920 je postal duhovnik. Potem je postal klerikalni prefekt in lektor moralne teologije. Leta 1928 je bil imenovan za opata nizozemskega benediktinskega samostana v Vaalsu, leta 1929 pa je postal prvi opat samostana v Neuburgu (Bavarska, Nemčija). Zaradi zelo intenzivnega poučevanja in predavanj je bil večkrat odsoten, kar je privedlo do finančnih težav samostana, zato je leta 1934 odstopil s položaja in odšel v samostan Seckau (Avstrija) in tam ostal do leta 1938.
Po anschlussu Avstrije ga je družina Ferdinanda Marije III. Attemsa povabila v bistriški grad, kjer je služboval kot duhovnik do konca 2. svetovne vojne. Vsako nedeljo je peš odhajal na Šmartno na Pohorju, kjer je opravil mašo.
Po koncu vojne ga je oblast obtožila delovanja proti partizanom in ga zaprla v zapore v Mariboru. Po letu 1945 so ga prepeljali skupaj z okoli 1000 nemškimi vojaškimi ujetniki v srbski Vršac. Tam je skrbel za zdravje vojakov. Čeprav je dobil odpustnico, je ostal z vojaki.
Adalbert Neipperg je bil umorjen 23. decembra 1948 v Vršcu. Leta 1989 so krsto s posmrtnimi ostanki opata A. von Neipperga prepeljati v opatijo Neuburg.
Zanj poteka postopek za beatifikacijo.