Po ukinitvi samostana Minoritov v Slovenski Bistrici z jožefinskimi reformami (1786), je Mihael Nasko, mestni usnjarski mojster, oče Antona Gašperja Naska, leta 1793 kupil njihovo samostansko poslopje. Anton Nasko je kasneje to enonadstropno poslopje podaljšal proti zahodu, o čemer priča portal z inicialkama A. N., letnico 1828 in cehovskim znamenjem usnjarjev oziroma strojarjev (vedro in prekrižana noža za odiranje kož). Anton Nasko je bil poročen z Anno Nasko (1812−1887). Kasneje je bil v nekdanjem samostanskem poslopju kazino za tukajšnje oficirje. Leta 1929 so poslopje povišali, v njem pa so bivale šolske sestre (gl. Kongregacija FBS). V pritličju samostana so danes trgovsko-poslovni prostori, nad njimi pa stanovanja. Po 2. svetovni vojni je bila v pritličju metalurška obrtna šola za potrebe tovarne Impol. Anton Nasko je imel tudi leto dni mlajšega brata Alojza (1796−1879). Ta se je preselil v Maribor, kjer je bil lastnik treh obdravskih usnjarn, v lasti pa je imel tudi znani Naskov dvorec (Vetrinjski dvor na Vetrinjski ulici v Mariboru).