Otokarji, (Traungauci), so bili bavarska (Nemčija) plemiška rodbina in mejni grofje v Karantanski krajini in vojvode na Štajerskem v letih od 1050–1192. Za Spanheimi so bili tudi posestniki ozemlja Slovenska Bistrica. Otakar I. je bil po svoji babici v sorodstvu z Wels-Lambachi in bil za temi med 1050–56 mejni grof Karantanske krajine. Sprva so imeli dokaj skromne posesti v Traungauu (zdaj Traunviertel, Avstrija). Okoli leta 1050 je Otakar I. po sorodnikih prevzel grofijo v dolini Aniže (Avstrija) z gradom Styra in jih nasledil tudi kot mejni grof Karantanske krajine ob srednji Muri in štajerski mejni grof. On in njegovi nasledniki so se imenovali štajerski mejni grofje in s tem za svojo novo deželo uvedli ime Štajerska, pri svoji prejšnji pa obdržali ime Traungau. Širjenje rodbinskih posesti se je nadaljevalo v času vladanja Otokarja III. (†1164), ko umrl njegov stric Bernard, ki je imel v slovenskem Podravju veliko posest. Njegova dediščina je Otokarjem na slovenskih tleh prinesla pomembne ministerialne plemiške družine in gospostva, med njimi Radgono, Maribor, Slovensko Bistrico in Laško. Na jugu se je tako njihovo gospostvo razširilo do razvodja med Dravinjo in Savinjo, z gospostvom Laško, ki je ležalo na takratnem Kranjskem, pa so dosegli celo Savo. Leta 1186 je bila s cesarjevim soglasjem sklenjena pogodba (potrjena na državnem zboru leta 1187), da po Otokarjih podedujejo Štajersko Babenberžani, saj je Otokar IV., sin Otakarja III., bolehal za gobavostjo, naslednikov pa ni imel. Pogodba je bila izvršena po smrti še ne 30-letnega vojvode, leta 1192.