Oče Miroslava Gregoriča je bil po poreklu iz Žage pri Bovcu, mati pa iz iz Krškega. Med 2. svetovno vojno je bil njegov oče od leta 1941 v partizanih. Zaradi tega so se z mamo in bratom Marijanom po kapitulaciji Italije umaknili na Dobe na Gorjancih. Bili so pregnanci in Mirko zato od leta 1943−45 ni obiskoval šole. OŠ in gimnazijo je nato obiskoval v Brežicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Fakulteto za metalurgijo v Ljubljani. Bil je štipendist makedonskega podjetja v ustanavljanju. Tovarna Impol iz Slovenske Bistrice ga je morala »odkupiti«, da se je lahko leta 1959 tam zaposlil kot teholog v livarni. Postal je vodja tehnične priprave proizvodnje kot eden ključnih inženirjev priprave novih tehnoloških postopkov pri proizvodnji aluminija. V letih 1963 in 1964 je bil na specializaciji v podjetju Reynolds Aluminium v Arizoni (ZDA). Kasneje je bil vodja centralne kontrole kakovosti v Impolu, kjer je bilo zaposlenih 90 delavcev. Vodil je tudi izobraževanja delavcev za metalurške tehnike v okviru tehniške šole v Slovenski Bistrici za potrebe Impola. Impolu je ostal zvest vse do upokojitve leta 1993. Tudi po upokojitvi je sodeloval s svojim edinim podjetjem pri prevajanju strokovne dokumentacije v in iz angleščine, saj je bil, kot je rekel sam zase, »poročen« z Impolom. V zakonu s profesorico Brigito Gregorič, roj. Kene, sta se mu rodila sinova Blaž Gregorič in Matevž Gregorič. Miroslavu Gregoriču je bila blizu kultura in umetnost, proza in poezija. Bil je strastni ljubitelj klasične glasbe. Pel je pri MoPZ DPD Svoboda Slovenska Bistrica, ki ga je vodil pokojni učitelj in ravnatelj glasbene šole Milan Mlakar. Miroslav Gregorič je bil tudi predsednik takratne ZKO (zdaj ZKD).