Ludvik Sagadin, mlajši brat Jožka Sagadina in Štefana Sagadina, se je rodil 16. avgusta 1884 na Spodnji Polskavi.
Po poklicu je bil učitelj, nazadnje je bil zaposlen kot tajnik okrajne uprave cest na Ptuju.
Ko je po koncu 1. svetovne vojne njegov brat Štefan odšel v službo v Beograd (Srbija), je Ludvik od njega kupil posestvo v Srecah pri Makolah. Daleč naokrog je bil znan kot napreden sadjar in vinogradnik. V okviru sadjarskega in vrtnarskega društva je organiziral gospodinjske tečaje in predavanja o sadjarstvu. Z nasveti je kmetom pomagal zlasti pri sortnem izboru sadnega drevja. Bil je tudi tako navdušen esperantist, da je še na nagrobni kamen svoje pokojne žene Ide dal vklesati besedilo v esperantu.
Nekaj let po smrti prve žene se je upokojil in se preselil v Maribor. Tu se je poročil z Marijo, simpatijo z učiteljišča. Od pomladi do jeseni sta živela v Srecah, pozimi pa v Mariboru.
Ko jima je med zavezniškim bombardiranjem Maribora bomba porušila hišo, sta se preselila v svojo domačijo v Srece, kjer je takrat že delovala partizanska bolnišnica.
Ludvik Sagadin je umrl 12. aprila 1945 ob nemškem napadu na Sagadinovo domačijo. V hiši so privezali ujete Ludvika Sagadina, njegovo ženo Marijo Sagadin in Mileta Lavickega ter hišo zažgali. V goreči hiši pa so si v skrivališču pod prešo (stiskalnico za grozdje) vzeli življenja še Gojko Sagadin, Rožca Sagadin in Miran Sagadin.
Žrtve napada so pokopane na vrtu pri hiši v Srecah, kjer je njim v spomin postavljen spomenik.