Josip Sabati je med leti 1872–77 je obiskoval učiteljišče v Mariboru, ravno v času, ko je leta 1876 iz triletnega postalo štiriletno. Ker je imel državno štipendijo mariborskega okraja, so ga po končanem učiteljišču dodelili šoli v Hočah, kjer je ostal 12 let. Leta 1889 je prišel za nadučitelja na dvorazredno NŠ na Zgornji Polskavi. V šolskem letu 1894/95 je šola iz dvorazrednice postala trirazrednica in v šolskem letu 1922/23 štirirazrednica. Kmalu po prihodu je okrog šolskega vrta in njive zasadil nov sadovnjak in učil učence sadjarstva, šolska drevesnica pa je vzgajala sadne sadike in jih nato razdeljevala ljudem. Ko so leta 1880 ustanovili pedagoški časopis Popotnik, je v njem objavljal razne strokovne razprave in učna gradiva. Vedno se je boril za uporabo slovenskega jezika v šoli in drugod. Tako je s šolskem letu 1897/98 začel pisati šolsko kroniko v slovenskem jeziku. Vključil se je v slovenjebistriško učiteljsko društvo in ga nekaj let tudi vodil. Vodil ga je v narodnem duhu, skrbeli so za povezovanje slovenskih učiteljev, njihovo nadaljnje usposabljanje in za povečevanje statusa in ugleda učiteljev. Zgornjepolskavsko šolo in slovenjebistriško učitelj-sko društvo je vodil tudi med 1. svetovno vojno. Takoj po koncu vojne je nova država Kraljevina SHS že dec. 1918 pričela z ustanavljanjem NS, ki so skrbeli za izvajanje novih zakonov in državnih odredb. Na Zgornji Polskavi je NS vodil Sabati. Večkrat je kandidiral na listi JDS, ki jo je vodil dr. Vekoslav Kukovec. Sabati se je upokojil leta 1924 po 47-letih službovanja, od tega je bil nadučitelj na Zgornji Polskavi kar 35 let. Z družino so stanovali v polskavski šoli. V zakonu z ženo Antonijo Sabati (†1936) je imel štiri otroke: hčerka Angela je bila učiteljica, ki je službovala po raznih krajih, na Zgornji in Spodnji Polskavi, Pragerskem in v Mariboru. Poročena je bila s pravnikom Avguštinom Reismanom. Hčerka Leja je bila učiteljica na Zgornji Polskavi, poročila se je z učiteljem Ivanom Vokačem kasnejšim šolskim upraviteljem na Zgornji Polskavi. Sin Anton je bil vojaški major, delal je v generalštabu vojske Kraljevine Jugoslavije v Beogradu (Srbija), pozneje pa je risal načrte v Nemčiji; sin Baldo je bil veterinarski tehnik, tudi on je delal v vojski, kjer je bil vojaški veterinarski pomočnik, ukvarjal se je predvsem s konji; Baldov sin Ljubomir (†2022) je bil učitelj telesne vzgoje na OŠ Pohorskega odreda Slovenska Bistrica.