Josip Vošnjak se je rodil v premožno in ugledno trško družino usnjarskega mojstra in posestnika v Šoštanju. Leta 1840 je začel v Šoštanju obiskovati nižjo šolo in zaključil tri razrede. Šolanje je nato nadaljeval v Celju, kjer je v letih 1843–46 obiskoval glavno šolo in zaključil dva razreda gimnazije. Po prejeti štipendiji je v letih 1846–50 nadaljeval šolanje na gimnaziji v Gradcu (Avstrija) in ga v letih 1850–52 z odliko zaključil na gimnaziji na Dunaju (Avstrija). Tu je leta 1852 začel s študijem medicine, ki ga je zaključil leta 1857 in bil v naslednjem letu promoviran2 v doktorja medicine in nato še v doktorja kirurgije. Zdravniški poklic je opravljal v več krajih. V Šoštanju med 1858–59; Ljubljani 1859, 1861, 1872–95; Kranju med 1859–61; Slovenski Bistrici med 1861–70 in Šmarju pri Jelšah med 1870–72. Zadnjo službo v Ljubljani, kot primarij deželne prisilne delavnice, je obdržal do upokojitve. Bil je poslanec v štajerskem deželnem zboru v letih 1867–78, dunajskem državnem zboru v letih 1873–85 in kranjskem deželnem zboru v letih 1877–95. Leta 1861 je na povabilo lastnika lekarne v Slovenski Bistrici Adama pl. Gutkovskega Vošnjak tam nastopil službo zdravnika. Zaradi narodnobuditeljskih idej je bil že ob prihodu opozorjen zaradi politične agitacije. Leta 1867 je osnoval in ustanovil tednik Slovenski gospodar, naslednje leto pa časopis Slovenski narod. V teh letih je tudi zmagal na volitvah za deželnoknežji zbor kot slovenski poslanec. V delu iz leta 1867 Slovenci, kaj čemo, je podal tudi slovenski politični program: enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih, samouprava v občinah in združitev vseh Slovencev v Notranji Avstriji. Odlikoval se je kot govornik na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru leta 1868 in kasneje na taborih v Žalcu in Šempasu na Primorskem. Ob tem je napisal brošuro Slovenski tabori. Njegova zasluga je tudi ustanovitev slovenjebistriške Čitalnice leta 1868. Po njegovem odhodu v Šmarje pri Jelšah in kasneje v Ljubljani so narodna buditeljska prizadevanja v občini zamrla. Pomembna so njegova srečanja sodelovanja z Lovrom Stepišnikom na Zgornji Ložnici in srečanja s Ferdinandom Dominkušem ter pisateljem Josipom Jurčičem na Zgornji Polskavi. Med srečanji s prijatelji v Stepišnikovem Zidarskem mlinu na Zgornji Ložnici je Vošnjak spoznal viničarsko hčer Katarino Ozimič, po domače Kobanovo, roj. 9. nov. 1845, iz bližnje Tinjske Gore. Ta je 14. mar. 1868 doma pri starših rodila Vošnjakovo prvo hčer Marijo oziroma Minko. 12. jun. 1875 je spet rodila hčer, Rozo. Obema je bil krstni boter Lovro Stepišnik. 3. nov. 1877 se je rodila še tretja hči, v matično knjigo vpisana že kot Vošnjak Ljudmila (Milka) Katarina Zora (še ne petletna je 20. jul. 1882 umrla za davico). Dva meseca pred njenim rojstvom se je namreč Vošnjak »končno« poročil z njeno materjo Katarino in na ta dan, 11. sep. 1877, tudi »priženil« obe prvi dekleti. V rojstni knjigi je ob imenih obeh prvih hčera v posebnem okencu pripis z izstopajoče opaznim črnilom: »Jaz dr. Josip Vošnjak se pripoznavam kot očeta tega otroka in potrjujem to z lastnoročnim podpisom v pričo podpisanih svedokov.« Kot poročni priči sta podpisana − Ivan Železnikar, notarski koncipient v Slovenski Bistrici, in Lovre Stepišnik, posestnik v Slovenski Bistrici. 11. okt. 1879 se jima je rodil še zadnji, četrti otrok in prvi sin Mihael Samo. Leta 1895 se je Vošnjak upokojil in se preselil na svoje posestvo na Visolah, kjer je živel vse do smrti.